Še ura do pondeljka...

Ugotavljam, da je sicer blazno zdravo, da se za dva dneva in dve noči odmaknem od familije, po drugi strani pa takoj, ko pridejo pome preklopim iz stanja "sproščeno in kul" v "zaskrbljeno kaj me čaka doma"... V tem sončnem nedeljskem popoldnevu me je zaradi strašenja zaradi pojava uši čakalo:
- preoblačenje vseh postelj,
- pobiranje pliškov, ki bodo en mesec  preživeli v zaprti plastični vreči, ker prati se vseh pač ne da,
- pranje vseh odej, na katerih so ležali otroci,
- preoblačenje kavča,
- zlaganje posušenih oblačil od petka in obešanje opranih oblačil - tud od petka,
- in tako naprej in takoj nazaj...

Pa če zdajle pogledam nazaj, je bil vikend vreden tega vsega dela danes... :)

Previdno in s pametjo...

.. se dotikam tipk na tipkovinci.. Me kaj boli? V bistvu me bo bolela glava, če se mi na kakšen sveže nalakiran noht zariše črtica, bognedaj več njih... Danes je čas za biserno roza.. Ker je tako enostaven za nalakirat in obstojno hvaležen..

Prehlad me je našel! Po naši pisarni razgraja že 14 dni, pa sem se mu do zdaj uspešno ogibala, danes pa se je začelo zjutraj s čudno zamašenim nosom in hrapavim grlom.. Neeee!! Evo, 20 ur kasneje sem že "smrkljomet" na dveh nogah... Daleroni, rešitelji opravite svoje delo, v petek se srečam s sošolci iz OŠ. Ni časa za robce in slabo počutje! To pride na vrsto v soboto... :D

Začetek..

..mora bit... Sem naletela na blog vajenke v veselem pričakovanju, pa sem sprašujem, le zakaj sem prenehala s pisanjem? Nimam več kaj za povedat? To ni res, besed imam veliko, le čakajo na primerno podlago, da se zapišejo.. Pa bomo še malo čakalo, sedaj je čas za delo, da bo kruh na miz..

Se beremo!

Vaša Devilla